Od pločevinke do avtomobilskega žarometa

 

Ustanovitev družbe


Tovarne SATURNUS, D. D., industrija pločevinastih izdelkov na sliki Gustava Simona.
Zgodovina podjetja Saturnus sega v leta po prvi svetovni vojni, v obdobje velikih gospodarskih in političnih sprememb v Srednji Evropi. Mogočna habsburška monarhija je po stoletjih razpadla po mejah nacionalnih delitev. Oblikovali so se novi nacionalni ekonomski prostori, med njimi tudi jugoslovanski, v katerem so se znašli tudi Slovenci. Načela jugoslovanske ekonomske politike so sledila duhu časa. S carinskimi in drugimi ukrepi ekonomske politike so pospeševali domačo podjetnost in nadomeščali uvoz s spodbujanjem domače proizvodnje. Tako je v nekaj letih po prvi svetovni vojni v Sloveniji nastopil pravi ustanoviteljski podjetniški val.

Do sredine dvajsetih let je nastala vrsta podjetij različnih strok, ki so v večji ali manjši meri tržila izdelke na jugoslovanskem trgu. V prvem valu je bilo ustanovljeno tudi podjetje, ki je pozneje dobilo ime Saturnus. Osnovala sta ga ljubljanska podjetnika Emil Lajovic in Anton Lampret, in sicer 9. maja 1919. Anton Lampret je nastopal kot tihi družbenik, ime pa je podjetju posodil Emil Lajovic – poimenovala sta ga namreč Emil Lajovic, tovarna pločevinastih izdelkov. Podjetje je bilo registrirano 16. oktobra leta 1919.

Skromno proizvodnjo pločevinaste embalaže so na trinajstih strojih začeli 12. februarja 1920. Podjetje je bilo že na začetku deležno velikega povpraševanja. Lastnika sta zato začela širiti proizvodnjo z nakupom štirinajstih novih strojev, a to ni bilo dovolj. Zastavljalo se je predvsem vprašanje litografije in s tem se je pojavila potreba po novem tovarniškem poslopju. Podjetnika sta nujno potrebovala dodatne vire za financiranje investicij. Da bi okrepila kreditni potencial podjetja, sta se odločila, da bo tihi družbenik, Anton Lampret, postal javni družbenik. Podjetje sta tako 12. julija 1920 preoblikovala v javno trgovsko družbo. Hkrati sta se začela tudi dogovarjati o dokapitalizaciji podjetja z Zadružno gospodarsko banko, eno najpomembnejših slovenskih bank pred drugo svetovno vojno. Tehtna podjetniška ideja in proizvodni asortiment, delujoča tovarna in obetaven trg so bili dovolj, da sta prepričala vodstvo Zadružne gospodarske banke. Pogajanja so končali do 28. avgusta 1920, ta dan pa šteje tudi kot dan ustanovitve nove družbe.

 
  Delnica tovarne pločevinastih in kovinskih izdelkov EMIL LAJOVIC & DRUG, D. D., LJUBLJANA.

Dokapitalizacijo so izpeljali tako, da so banka in podjetnika ustanovili novo delniško družbo, v kateri so bili deleži razdeljeni na pol. Polovico delnic je imela v lasti banka, drugo polovico pa podjetnika Lajovic in Lampret. Tako so bili sestavljeni tudi upravni in nadzorni organi družbe, hkrati pa sta novo družbo operativno še vedno vodila oba podjetnika. Nova delniška družba je 19. septembra 1920 prevzela premoženje dotedanjega podjetja. Uradno registracijo nove delniške družbe so opravili šele prihodnje leto. Kot datum registracije uradni dokumenti podjetja navajajo 30. junij 1921, čeprav se v arhivskih dokumentih večkrat pojavlja nekoliko poznejši datum, in sicer 8. julij 1921.

Takoj po prevzemu tovarne so organi nove delniške družbe sklenili, da je treba začeti zidati novo proizvodno poslopje. Dotedanji prostori v središču mesta (Komenskega ulica 20) namreč niso omogočali širitve proizvodnje. Že pred tem je podjetje z mislijo na novo poslopje kupilo obsežno zemljišče v Mostah. Gradnjo novih proizvodnih objektov v Mostah so začeli 6. junija 1921, gradbena in instalacijska dela je izvajalo eno najbolj znamenitih ljubljanskih gradbenih podjetij, Ing. Dukič in drug. Gradnja je hitro napredovala in proizvodnja v novih prostorih se je začela 16. junija 1922. Vsekakor velja poudariti, da gre pri Saturnusovi stavbi v Mostah za reprezentativen primer slovenske industrijske arhitekture dvajsetih let 20. stoletja, ki bi jo kot tako veljalo ohraniti tudi v prihodnje.

Lastniška struktura družbe

Postavitev novega proizvodnega poslopja je sprožila dogodke, ki so determinirali lastniško strukturo družbe. Med gradnjo se je namreč izkazalo, da bo treba pridobiti dodatna sredstva za dokončanje projekta, predvsem za sodobno strojno opremo. Sklenili so, da bodo dodatna sredstva pridobili z dokapitalizacijo družbe. Po delničarskem sporazumu sta bili obe stani, banka in podjetnika, dolžni sodelovati v sporazumni dokapitalizaciji v enakem deležu. Če ena stran v šestih mesecih ne bi vplačala novega kapitala, bi to lahko storila druga stran. Toda že pri prvi dokapitalizaciji v decembru 1921 Lajovic in Lampret nista v celoti izkoristila njenih možnosti, zato se je njun lastniški delež že ob koncu leta 1921 zmanjšal na četrtino. V naslednjem letu se je ta še zniževal in v letu 1922 naj bi znašal le še 15 odstotkov, kar je v nasprotju s podatki iz leta 1924, po katerih naj bi še vedno znašal četrtino.

Ob zmanjševanju lastniškega deleža je prihajalo do navzkrižij med Lajovcem in Lampretom ter Zadružno gospodarsko banko. O sporih in težko uskladljivih stališčih na ravni operativnega vodenja družbe podjetnikov, predvsem Lajovca, z upravnim odborom v rokah predstavnikov Zadružne gospodarske banke pričajo tako zapisi o sejah upravnega odbora kot celo tožbe med obema skupinama delničarjev. Nesoglasja so se končala leta 1923 z umikom Antona Lampreta iz podjetja. Čeprav so tudi Emila Lajovca odstavili z direktorskega položaja, je med lastniki podjetja vztrajal še dobro leto. Potem je odstopil tudi on in leta 1925 v Litiji ustanovil novo podjetje za proizvodnjo pločevinaste embalaže, podjetje Tuba, ki ga je nato prenesel v Ljubljano.

O spremenjenih lastniških razmerjih v družbi je pričalo tudi dejstvo, da je bilo avgusta 1924 iz imena družbe odstranjeno ime ustanovitelja Emila Lajovca. Podjetje se je preimenovalo v SATURNUS, D. D., industrija pločevinastih izdelkov. Zanimivo je, da se je v lastniški strukturi Saturnusa pojavljal tudi tuji investitor kot manjšinski delničar. Iz dostopne dokumentacije je nemogoče ugotoviti njegovo identiteto, saj se v njej pojavljajo le imena zastopnikov v upravnem odboru Saturnusa, in sicer Willy Reeser iz Amsterdama in Max Hirschberg in Ernest Liedke, oba iz Berlina. Domnevamo lahko, da je med lastnike vstopil eden od dobaviteljev kakovostnejše pločevine iz tujine. Prav tako obstoječa dokumentacija ne nudi podatkov o načinu vstopa tujih investitorjev. Tako ne vemo, ali sta jim svoj delež prodala Lajovic in Lampret, kar je najbolj verjetno, ali so vstopili v drugi obliki v povezavi z Zadružno gospodarsko banko. Slednje je manj verjetno, saj je Zadružna gospodarska banka ves čas ohranjala približno enak delež.

Lastniška struktura družbe se je ponovno začela spreminjati sredi tridesetih let. Iz družbe so se umaknili tuji investitorji in Zadružna gospodarska banka. Banka je med veliko gospodarsko krizo, tako kot druge slovenske banke, zašla v hude poslovne težave, zato je bila potrebna njena sanacija. Ta je vključevala tudi dezinvestiranje in Zadružna gospodarska banka je s tem odprodala svoj večinski delež v družbi Saturnus. Družbo so prevzeli znani slovenski podjetniki (Juro Adlešič, Franjo Medič, Franc Gorjanc) pod vodstvom družine Čeč. Zakonca Karel in Dragica Čeč sta imela v lasti 64 odstotkov delnic in podjetje je tako operativno vodil kot lastniško obvladoval Karel Čeč, ki je bil med drugim tudi direktor Katoliške tiskarne, ene največjih in najsodobnejših tiskarn tega časa v Sloveniji. Kot direktor tiskarne je tesno sodeloval z Zadružno gospodarsko banko in je prek te vstopil v lastniško strukturo družbe Saturnus. Ob koncu druge svetovne vojne so bili lastniki Saturnusa štirje, poleg zakoncev Čeč še ljubljanski odvetnik in župan Juro Adlešič in Oskar Loeser, eden od vodilnih zaposlenih v družbi.

Poslovna pot

V obdobju med obema vojnama je bil Saturnus vodilno podjetje za proizvodnjo pločevinaste embalaže in drugih pločevinastih izdelkov na jugoslovanskem trgu. Tržili so pločevinasto embalažo za kemično, farmacevtsko in živilsko industrijo različnih velikosti in oblik. Prepoznavne so bile tudi Saturnusove škatle za kuhinjske potrebščine, posamezne in v garniturah, pladnji, petrolejke, tlačilke za kolesa, pepelniki, žepne svetilke, škropilnice, pločevinaste igrače za otroke, zvonci za kolesa ter razpršilniki sredstev za dezodoriranje in dezinfekcijo. Izdelovali so tudi sestavne dele za različna svetila in fotoaparate, kronske zamaške, registrske tablice za kolesa, ključe za odpiranje konzerv, pločevinaste oglasne panoje/plakate in izveske (tiskane in vtisnjene), posode za različne tekočine, vedra ter kante za olje in bencin. V manjšem obsegu so delali tudi za vojaške potrebe. Po zaslugi diverzificirane ponudbe in nastopa v različnih tržnih segmentih je podjetje uspešno poslovalo tako v obdobju med obema vojnama kot tudi v tridesetih letih, v obdobju velike gospodarske krize. Lastnikom je redno izplačevalo dividende v višini od 5 do 10 odstotkov.

 
  Med obema vojnama so v Saturnusu izdelovali tudi široko paleto izdelkov za drogerijo in razprševalce.

Uspešnost poslovanja je razvidna tudi iz dejstva, da so pred drugo svetovno vojno načrtovali širitev proizvodnje v druge dele Jugoslavije. Povpraševanje po Saturnusovih izdelkih na jugoslovanskem trgu je bilo veliko, še posebej je naraslo po letu 1929, in sicer predvsem po pločevinasti embalaži. Tega leta so namreč jugoslovanske oblasti poenotile carinsko prakso in začele zaračunavati carine na vse vrste uvožene pločevinaste embalaže, ne glede na izvor in obliko uvoza. Že tako veliko povpraševanje na jugoslovanskem trgu je še naraslo, tako da so ga v Saturnusu le s težavo dohajali. V Zemunu pri Beogradu so zato nameravali postaviti nove proizvodne obrate, s katerimi bi oskrbovali jugovzhodni del Jugoslavije z izdelki. Izbruh druge svetovne vojne v Evropi in velike težave z oskrbo s pločevino iz uvoza je zavrl in pozneje tudi preprečil uresničitev teh ambicioznih zamisli. Kljub osredotočenosti na domači trg je družba prodajala izdelke tudi na tujih trgih. Predvsem embalažo, vrsto pločevinastih škatel za različne namene, od industrijskih do gospodinjskih, so dobro prodajali v Bolgariji, Turčiji, Egiptu in takratni Palestini. V Istanbulu, Tel Avivu in Kairu so imeli stalna predstavništva za pospeševanje prodaje.

Pri nakupu pločevine je bil Saturnus vezan na največjo železarno v državi, to je Kranjsko industrijsko družbo oziroma današnjo Železarno Jesenice. Kakovostno pločevino so kupovali v Nemčiji in Veliki Britaniji, druge surovine pa izključno na domačem trgu. Vsa potrebna orodja za nemoteno proizvodnjo so izdelovali sami v lastni orodjarni. Prav tako se je širil glas o skrbi za posodabljanje tehnoloških procesov proizvodnje v podjetju. Pred drugo svetovno vojno je bilo v podjetju skoraj 400 zaposlenih, od tega 350 v proizvodnji in 40 v upravi.

  Del dvorane za oblikovanje štirioglatih izdelkov. Med najtežja dela je nedvomno sodilo ročno vlaganje pločevine v tiskarske stroje in spravljanje iz njih, prav tako kot tudi ročno in nožno rezanje s škarjami ter ročno spajkanje. Delavka je morala biti usposobljena za svoj del proizvodnje, saj je s svojim delom tudi oblikovala izdelek.

Druga svetovna vojna

Druga svetovna vojna, ki je v Sloveniji trajala od aprila 1941 do maja 1945, je ostro zarezala v vsakodnevno življenje Slovencev. Ozemlje je bilo okupirano in razdeljeno med štiri okupatorske sile. Področje okoli Ljubljane in Dolenjsko so okupirali Italijani, Gorenjsko in Štajersko Nemci, Prekmurje Madžari in majhen del okoli Bregane kvizlinška Neodvisna država Hrvaška. Okupatorji so sistematično vključevali slovenske industrijske zmogljivosti v zadovoljevanje lastnih vojaških potreb.

Tako je bil tudi Saturnus, ki je bil do kapitulacije Italije, septembra 1943, v italijanski okupacijski coni, z delom proizvodnje vključen v italijansko vojaško industrijo. Izdelovali so namreč namenske reflektorje, nadaljevali pa so tudi proizvodnjo plinskih mask, ki so jo sicer začeli že pred drugo svetovno vojno za potrebe jugoslovanske vojske. Slovensko ozemlje, ki so ga okupirali Italijani, je postalo tudi del italijanskega ekonomskega prostora. Saturnus je tako v vojnem času začel sodelovati z italijanskimi podjetji, prodajali so jim različno embalažo za kreme, sladkor, kavo in podobno ter sestavne dele za luči, zvonce za kolesa, zamaške za pivo in v manjši meri tudi druge izdelke iz obširnega asortimenta.

Tudi v času nemške okupacije Ljubljane (od jeseni 1943 do maja 1945) so Saturnus umestili v program nemške vojaške industrije. Proizvodnja je sicer zaradi pomanjkanja surovin precej upadla, saj so delali le za naročnike, ki so lahko priskrbeli pločevino. Leta 1944 so Saturnus vključili v proizvodnjo plinskih mask za nemško vojsko, izdelovali so posebne filtre, filtrske lončke z navoji. Eno naročilo je potekalo prek celjskega podjetja August Westen, drugo pa prek podjetja Auer Gesellschaft iz Berlina.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Po koncu druge svetovne vojne so v Sloveniji in Jugoslaviji nastopile velike spremembe. Jugoslavija, z njo pa tudi Slovenija, se je spremenila v komunistično državo s centralnoplanskim gospodarstvom po sovjetskem vzoru. Vsi gospodarski subjekti so bili podržavljeni in tudi Saturnus se ni mogel izogniti tej usodi. Avgusta 1945 so bili lastniki procesuirani, podjetje pa je bilo po odločbi sodišča zaplenjeno in je tako postalo državno.

 
Orodjarji, zaposleni v Saturnusu, leta 1955. V Saturnu so že pred drugo svetovno vojno sami izdelovali vsa orodja za svoje izdelke.        Delo v strojni delavnici v Saturnusu leta 1956.

V novem okolju je bila vloga podjetja povsem drugačna kot pred drugo svetovno vojno. Vključeno je bilo v centralnoplanski državni načrt, v katerem pa s svojo usmeritvijo v proizvodnjo blaga za široko potrošnjo ni moglo priti do izraza. V gospodarski politiki so takrat prevladovale težnje po gradnji bazične infrastrukturne industrije, torej naj bi gradili industrijo, ki gradi industrijo. V tem obdobju pa so bile vendarle sprejete nekatere odločitve, ki so se pozneje izkazale za pomembne. Iz prvih povojnih let tako izvira odločitev za namensko proizvodnjo žarometov. Centralnoplanski gospodarski model so začeli opuščati sredi petdesetih let 20. stoletja. Z reformami so začeli v komunistični gospodarski sistem vnašati posamezne elemente tržnega gospodarstva.

Ena pomembnih odločitev je bila, da je treba okrepiti odgovornost podjetij za lasten uspeh. Tako so nastali pogoji, da so se začela podjetja obnašati bolj 'podjetniško', četudi v okvirih komunistične ureditve. Ker so bila soodgovorna za lastno preživetje, so začela slediti lastnim ciljem. Država se je po letu 1966 z vključitvijo v predhodnico današnje Svetovne trgovinske organizacije pridružila mednarodnim tokovom in liberalizirala mednarodno trgovino. Tudi državna ekonomska politika v smeri spodbujanja proizvodnje potrošniških dobrin je bila naklonjena Saturnusu, posebej odločitev državnih oblasti, da se začne množična proizvodnja avtomobilov v Jugoslaviji, in sicer v obratih Crvene zastave v Kragujevcu. Saturnus je eno od podjetij, ki so se dobro znašla v novih razmerah.

 
  Že pred drugo svetovno vojno je bilo v Saturnusu zaposlenih veliko žensk, v proizvodnji pa so prevladovale tudi po njej.

Obdobje po drugi svetovni vojni pomeni za Saturnus čas izjemno velike širitve na domačem in tujih trgih. Predstavlja tudi čas tehnološkega posodabljanja, intenzivnih prizadevanj za dvigovanje produktivnosti dela in učinkovitosti proizvodnih procesov ter postopno usvajanje sodobnih tehnoloških postopkov na osnovi trajnostnega razvojnega dela. To je bilo tudi obdobje velikih vlaganj v širitev proizvodnje in nova proizvodna poslopja, kar se je poznalo tudi pri zaposlenosti, ki je bila najvišja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bilo v Saturnusu približno dva tisoč zaposlenih, med njimi so prevladovale ženske. Od uspešnosti Saturnusovega gospodarjenja je bilo torej materialno odvisnih oziroma soodvisnih približno dva tisoč družin ali osem tisoč oseb.

Nekdaj obširna proizvodna paleta se je v obdobju po drugi svetovni vojni skrčila, hkrati pa tudi razširila na nova področja. Proizvodni program Saturnusa se je osredinil na tri področja, in sicer embalažo, svetlobna telesa ter izdelavo orodij, strojev in drugih naprav. Proizvodni delitvi je sledila tudi organizacijska delitev podjetja. Saturnus so namreč razdelili na tri enote, natančneje tri tovarne: tovarno embalaže, tovarno avtoopreme ter orodjarno in vzdrževanje.


Nabor izdelkov, ki so jih izdelovali v
Saturnusu po drugi svetovni vojni.
Široka paleta proizvodnje kovinske (pločevinaste) embalaže je obsegala: embalažo za potrebe živilske, kemične, farmacevtske in kozmetične industrije, različne napisne ploščice ter tisk in lakiranje pločevine. Proizvodnja je nenehno rasla, pomemben mejnik pa so bili novi proizvodni prostori za izdelavo embalaže v Zalogu, leta 1961. Pozneje so tam sezidali še tiskarno in lakirnico pločevine. V okviru proizvodnje embalaže so v razvoju intenzivno sodelovali z znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, predvsem pri izdelavi embalaže za prehrambne izdelke. Večino ustvarjene embalaže so prodali na jugoslovanskem trgu, nekaj so je tudi izvozili.

Orodjarna je imela veliko vlogo v podjetju že od začetkov. Ta oddelek je namreč zagotavljal orodja in naprave za potrebe sprotne proizvodnje in uvajanje novih izdelkov in tehnologij. Orodjarna je bila sestavni del razvojnega oddelka. Iz desetletja v desetletje so potrebe postopno naraščale, zviševalo se je tudi število zaposlenih. Zato so leta 1962 v Mostah, v okviru matične lokacije, zgradili nove prostore za orodjarno. Večino desetletij je orodjarna servisirala potrebe Saturnusa,
v osemdesetih letih pa so z novo usmeritvijo določili tudi prednostno nalogo postopnega preusmerjanja na trg. Saturnus naj bi torej postal tudi ponudnik tehnologije. Orodja in stroje, ki so jih razvili za potrebe proizvodnje embalaže in svetlobne opreme za motorna vozila v Saturnusu, naj bi začeli prodajati tudi drugim proizvajalcem kovinske embalaže v Jugoslaviji in tujini. Z odločitvijo za trženje lastnega znanja so napravili pomemben korak k drugačnemu načrtovanju poslovnih procesov in koncipiranju znanja. Ta odločitev je pomenila pomemben korak k prehodu v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo in postopno opuščanje tehnološko nizko zahtevnih izdelkov. Vse to je bil rezultat večdesetletnih izkušenj, kritične refleksije preteklega razvoja in prepoznavanja smernic v mednarodnem ekonomskem okolju.

 
  Orodjarji pri delu leta 1956

Vstop v svet avtomobilizma

Zaznavanje mednarodnih gospodarskih smernic ter zavedanje pomena in priložnosti prihajajoče množične motorizacije sta Saturnusu omogočili preusmeritev v proizvodnjo avtoopreme. Pri tem lahko govorimo o kontinuiteti glede na čas pred drugo svetovno vojno. Podjetje Saturnus je bilo namreč že od ustanovitve tesno povezano z mobilnostjo prebivalstva. Že pred drugo svetovno vojno so tako izdelovali svetilke in drugo odsevno opremo za kolesa. Sprva je k temu pripomoglo naključje, saj so se jugoslovanske oblasti takoj po koncu vojne odločile, da se bodo osamosvojile na področju proizvodnje gospodarskih in vojaških motornih vozil. V okvir teh centralnoplanskih prizadevanj so vključili tudi Saturnus. Če je bila odločitev za proizvodnjo motornih vozil naključna, pa za sodelovanje s Saturnusom nikakor ni bila – prej nasprotno. Ker je Saturnus že pred drugo svetovno vojno izdeloval svetlobna telesa in je bil skorajda edino podjetje z že osvojeno proizvodnjo in potrebnimi (sicer številčno skromnimi) kadri v državi, so mu državni organi leta 1948 zaupali izdelavo žarometov za tovorna vozila, in sicer za vojaške, nato pa tudi civilne namene. Proizvodnjo so namreč zagnali v mariborski tovarni avtomobilov (TAM). Za proizvodnjo žarometov so v Saturnusu razvili posebna orodja in tudi proizvodne procese. Na začetku so poleg svetil za potrebe avtomobilske industrije izdelovali tudi različne pokrove, vlečne dele, kovinske manšete, dele filtrov in podobno. Sčasoma so to manj zahtevno proizvodnjo oddali drugim, manjšim proizvajalcem, sami pa so se osredotočili zgolj na svetila in odsevnike za avtomobilsko industrijo.

Usvajanje nove tehnologije ni bilo preprosto in premagati je bilo treba številne ovire. V Saturnusu je primanjkovalo tako rekoč vsega, le volje in želja po novi proizvodnji ne. Potrebovali so znanje, izkušnje, strokovnjake, ustrezna orodja in stroje, tega pa ni bilo mogoče premostiti na hitro. Hodili so po klasični poti od kopiranja prek posnemanja do razvoja lastne tehnologije. Prve svetilke in žaromete so izdelali po tujih modelih. Sredi petdesetih let je nastopila tako družbeno-politična kot ekonomska prelomnica. Na eni strani so se pojavile ekonomske reforme, o čemer smo že pisali, na drugi strani pa se je začela množična proizvodnja različnih vrst motornih vozil: od mopedov, osebnih, potniških, tovornih, delovnih in drugih namenskih vozil. Vsa ta vozila pa so seveda potrebovala različna svetila in odsevnike. Povpraševanje je bilo veliko, možnosti zadovoljevanja le-tega pa malo.

  Prvi svetlobni laboratorij v Saturnusu. Na fotografiji sta Sandi Sekirnik in Charles Spencer, razvojnik v angleškem podjetju Lucas. Spencer, sicer strokovnjak na področju žarometov in svetilk, je Saturnus obiskal večkrat in s svojim znanjem in izkušnjami pomagal v svetlobnem laboratoriju in pri razvoju.

Sredi petdesetih let so v Saturnusu okrepili prizadevanja za tehnološko posodobitev in razširitev proizvodnje svetil za motorno industrijo. Ker je bilo lastnega znanja malo, razvijanje tega pa bi trajalo predolgo, so poiskali bližnjico. S posredovanjem državnih organov so se obrnili na velike evropske proizvajalce svetlobnih teles v Nemčiji (Bosch, Hella), Italiji (Carello), Franciji (Machal, Cibie) in Veliki Britaniji (Lukas). S prošnjo za pomoč pri prenosu tehnologije proizvodnje svetlobnih teles so se torej želeli povezati s tehnološko najnaprednejšimi evropskimi proizvajalci. Toda tuji izdelovalci so drug za drugim odklanjali sodelovanje s Saturnusom, kaj šele prenos znanja in izkušenj pri proizvodnji svetil.

Ker niso odnehali, so nazadnje prišli do angleškega podjetja Lucas, ki ni imelo pomislekov o deljenju dela svojega znanja in izkušenj projektiranja in izdelave svetlobnih teles za avtomobilsko industrijo. Leta 1959 so sprejeli Saturnusove tehniške strokovnjake na brezplačno usposabljanje, stroške bivanja pa jim je krila jugoslovanska država. Saturnusu so odstopili opremo za svetlobni laboratorij in v Moste poslali inštruktorje za lažji prenos angleških tehnoloških rešitev v Saturnusovo okolje.

Tako se je na začetku šestdesetih let 20. stoletja začela uspešna pot, ki je Saturnus popeljala med vodilne proizvajalce avtomobilske svetlobne opreme. V jugoslovanskem okviru je bil na tem področju Saturnus daleč pred drugimi tekmeci. V šestdesetih letih so se vrstili pritiski drugih jugoslovanskih podjetij na Saturnus, tudi s politično podporo, da bi jim odstopil lastno znanje za proizvodnjo svetlobnih teles. In to prav v letih, ko se je Saturnusu začelo ekonomsko obrestovati desetletje investiranja v tehnološko znanje in samostojno razvijanje svetlobnih teles! Z nekaj truda in sreče so se pritiskov znebili. Tako so obranili svoj vodilni položaj na jugoslovanskem trgu.

Internacionalizacija poslovanja

Sledili so naslednji koraki. Saturnusovi naročniki so vedno pogosteje zahtevali dvig kakovosti izdelave, učinkovitosti in funkcionalnosti svetlobnih teles. Spet je bilo treba narediti tehnološki premik, predvsem pri uporabi plastičnih mas in proizvodnji refleksnih žarnic. V jugoslovanskem ekonomskem prostoru sicer ni bilo dovolj spodbud za preusmeritev, tako se je kot gibalo sprememb znova izkazal vstop v mednarodno okolje. Sredina šestdesetih let tako pomeni tudi začetek postopne internacionalizacije dela poslovanja Saturnusa. Ponujena možnost prodaje na tujih trgih je terjala spremenjene pristope v razvoju, proizvodnji in pri aplikaciji sodobnejše tehnologije. Začeli so sodelovati s francosko avtomobilsko industrijo. Najprej so podjetju Citroën, ki je v Sloveniji sodelovalo s podjetjem Tomos, izdelovalcem mopedov, poslali v preizkus svetlobna telesa, razvita in narejena v Saturnusu. Rezultat je bil porazen, saj ni niti en vzorec zadostil Citroënovim merilom. Zato so se povezali s takrat vodilnim francoskim proizvajalcem svetlobne tehnike, sicer dobaviteljem Citroëna. S podjetjem Cibie so leta 1967 podpisali pogodbo o poslovnem in tehnološkem sodelovanju, ki je Saturnusu omogočil usvojitev najsodobnejše tehnologije in prenovitev načel velikoserijske proizvodnje. Tako je Saturnus pridobil tudi kvalifikacijo za vstop v krog dobaviteljev svetlobnih teles največjih evropskih avtomobilskih proizvajalcev, pozneje tudi svetovnih. Saturnus je konec osemdesetih let 20. stoletja izvažal na tuje trge že več kot polovico proizvodnje svetlobnih teles. Ker je s širitvijo trga in števila domačih in predvsem tujih odjemalcev proizvodnja skokovito naraščala, so postali prostori v Mostah pretesni. V sklopu mestne urbanistične politike je bil Saturnus prvo podjetje, ki je leta 1976 zgradilo novo tovarno in zagnalo proizvodnjo v industrijski coni Moste ob Letališki cesti. A tudi ti prostori sčasoma niso več zadovoljili potreb proizvodnje in uprave. Tako so leta 1988 na isti lokaciji razširili proizvodni obrat in zgradili novo poslovno stavbo.

    
Ideja o gradnji nove tovarne avtoopreme se je porajala že konec šestdesetih let, ko je Saturnus začel sodelovati s priznano tovarno žarometov Cibie. Saturnusovi strokovnjaki so si ogledali več tovarn v Franciji in Belgiji, da bi se seznanili z organizacijo proizvodnje po sodobnih konceptih tehnologije in hkrati začeli razmišljati o organizaciji svoje nove tovarne. Raziskave trga, nova naročila, možnosti za prodajo izdelkov v tujino in povečano zanimanje domače avtomobilske industrije za takšne izdelke so v začetku sedemdesetih let dokončno pokazali, da v takratnih prostorih ne morejo toliko povečati proizvodnje, da bi lahko zadostili povpraševanju, in da je skrajni čas za postavitev nove tovarne. Leta 1974 je bila odločitev o novih prostorih v Mostah dokončna.

    
Saturnus je imel visoko razvit družbeni standard. Za svoje delavce so imeli v Ljubljani 287 stanovanj, med dopustom pa so si zaposleni lahko odpočili v manjšem hotelu na Velikem Lošinju (fotografija desno), v počitniškem domu v Kranjski Gori (fotografija levo) in Veliki planini ali v kateri od počitniških prikolic.

 
  Leta 1988 so ob Letališki cesti poleg večjega proizvodnega objekta zgradili tudi novo poslovno stavbo.

OB 90. OBLETNICI SO POVEDALI

 

PREBERITE ŠE

 

Govorci na jubilejnem dogodku

govor dr. Danilo Türk »
govor Christof Droste »

govor Franz Josef Klegraf »


Video ob 90. obletnici Saturnusa


Obdobje napredka in uspehov
Obisk mladincev iz SSSR
V mesecu septembru nas je obiskala skupina mladincev in mladink iz mesta ORLOVA iz SZ. Imeli so željo spoznati našo deželo in navezati tesnejše st...
Solidarnost naših mater ...
V začetku leta smo se na prošnjo jugoslovanskega in slovenskega koordinacijskega odbora za pomoč žrtvam imperialistične agresije v Vietnamu brez ...
AY-241 žarometi za osebn ...
Znano je, da Tomos — tovarna motornih vozli Koper in delniška družba Citroen iz Pariza že več let sodelujeta. Tomos pri tem sodelovanju kupu...
Avto relly
Svetovno znani švicarski voznik formule 1 Clay Ragazzoni, zmagovalec Velike nagrade Brazilije in član ekipe Ferrari, je vozil športno izvedbo Zasta...
Dan samoupravljavcev
Letošnji »Dan samoupravljavcev« smo tudi Saturnuža-ni proslavili. Ni bilo velike proslave, ne prostega dneva ali podobnih prazničnih zn...
Izostanki zaradi bolezni
Strokovna služba skupnosti zdravstvenega zavarovanja — skupina za statistiko, je izdelala pregled izgubljenih dni zaradi začasne zadržanosti ...
Pravi rally
Sodeč po izjavah udeležencev četrte letošnje preizkušnje za državno prvenstvo »Loka rally 77« — tudi tistih, ki so iz kakršni...
Obisk mladincev iz SSSR
V mesecu septembru nas je obiskala skupina mladincev in mladink iz mesta ORLOVA iz SZ. Imeli so željo spoznati našo deželo in navezati tesnejše st...

SATURNUS SKOZI ČAS

PUBLIKACIJE

FOTOGALERIJE

ZGODILO SE JE