Visoki vakuum v Saturnusu

Pogovor z inženirjem Lovrom Verčkom

V svoji hiši na Jamovi cesti v Ljubljani prebiva s svojo družino upokojeni inženir strojništva, dolgoletni tehnični direktor znane tovarne SATURNUS, gospod Lovro VERČKO.

Povod za ta razgovor je bilo naše vabilo na proslavo 40-letnice Društva za vakuumsko tehniko Slovenije v Portorožu, jeseni 1999, na katerega se je prijazno odzval in se je tudi udeležil. Se prej pa je želel nas, organizatorje, obiskati na Institutu "Jožef Štefan", in že takrat smo se zapletli v prijeten klepet o tem, kako je pred 45 leti prišel v stik z vakuumsko tehniko. Takrat je kot odgovorni tehnični direktor vpeljal program avtoo-preme v svojo tovarno, iz katere je zrasel jugoslovanski "gigant"- Saturnus Avtooprema, tj. nova tovarna v Mostah na nekdanjem ljubljanskem letališču, nedaleč od matične tovarne, kjer so za ta program najprej dozidali nov obrat (leta 1962). Le-ta je postal kaj kmalu premajhen za nezadržno naraščajočimi potrebami po avtomobilskih žarometih, z njim vred pa tudi proizvodnja paraboloidov. ki so jih prekrivali z vakuumskim naparevanjem aluminija.

Inženir Verčko se spominja, da je bila prva proizvodnja svetlobne opreme skromna in je dosegla le nekaj odstotkov od osnovne proizvodnje kovinske embalaže. Razen tega pa je potekala skupaj z električnimi aparati. ker so bili ti izdelki po osnovnem materialu in tehnologiji izdelave primerljivi in so bili pomembnejši del tedanje proizvodnje v Saturnusu. Ker je bilo še nekaj drugih, po izdelavi podobnih izdelkov, so vse združili, skupino pa poimenovali "oddelek tehničnih predmetov - OTP". ki je bil izločen iz osnovne proizvodnje embalaže. Razvojno so delovali brez posebnega oddelka v prid vseh treh panog. Vse je bilo uspešno. Ob prvih investicijah, to je bila hidravlična preša in vakuumski naparevalnik, je proizvodnja že postala pomembnejša in je nakazovala usmeritev.

Prvi visokovakuumski naparevalnik za paraboloide (izdelek Edwardsa iz Anglije), postavljen v Saturnusu leta 1955
Odločili so se za gradnjo novega obrata, ki so ga imenovali OTP, istočasno pa so omogočili tudi širitev orodjarne in konstrukcijskega oddelka, ker je moralo vse to rasti skladno s tehničnimi zahtevami, kvaliteto m količinsko proizvodnjo. Tako so gradili OTP v letih 1960-62 in prostorsko omogočili razvoj. Istočasno so pridobili še obrat Agrostroja v Zalogu in Jugoplastike v Polju. To je bil dober "zalogaj v kvadratnih metrih novih površin", ki je dalj časa omogočil razvoj Saturnusa Posamične skupine izdelkov so rasle do 25% na leto.

Inženirja Verčka sem spoznal, ko me je nekega dne (leta 1964) dr. F. Lah poslal v Saturnus z nalogo, da nadziram in
pomagam pri montaži in zagonu novega. že drugega, modernega visokovakuumskega naparevalnika, ki ga je dobavilo podjetje Edwards iz Anglije. Tedaj sem "naletel" na inženirja Lovra Verčka. ki me je, visok mož. kakor je, pogledal zviška, da sem se počutil čisto majhnega pred njim. Imel sem občutek, da je pričakoval dr. Laha, v katerega je imel veliko zaupanja, saj je bil njegov "vakuumski" učitelj, pa tudi njegovih sodelavcev. No. in sedaj stoji pred njim "mlad mule", ki naj bi celo "komandiral" pri montaži njihovega, tako dragocenega stroja. Se danes sem prepričan, da je takoj nato na skrivaj telefoniral na Inštitut za elektroniko dr. Lahu, zakaj je poslal mene Verjetno ga je dr.Lah potolažil, da nisem čisto navaden vakuumski "zelenec", in naj mi kar zaupajo. To sem uvidel kmalu nato, ko je prišel z nasmehom med nas "monterje", ki smo že pridno "šraufali" dele nove naprave.

Pa pustimo, da inž. Verčko govori sam, kako se je vse skupaj začelo:

"Obletnice minevajo, ne da bi se jih spomnili. Tako letos mineva že 45 let odkar smo v Saturnusu dobili prvo vakuumsko napravo m z njo začeli novo obdobje (bilo je leta 1955). Tedaj je bila v Saturnusu proizvodnja žarometov šele na začetku. Že leta 1950 smo razvili in sestavili prvi žaromet za vozilo Pionir, ki je bilo tudi prvo vozilo tovarne TAM iz Maribora. Vsa orodja smo izdelali v lastni orodjarni, kajti strojni park je bil namenjen za proizvodnjo pločevinaste embalaže in izdelkov, ki so bili iz pločevine z debelino do 0,4 mm. Posebno težko je bilo narediti zrcalo žarometa, paraooloid. z ustrezno natančnostjo, Ki je nismo bili vajeni Paraboloid je moral imeti po končani obdelavi predpisane svetlobne odbojne lastnosti. V začetku nismo mogli uporabiti navadnega prešanja, pač pa smo si pomagali z dvostransko delujočo stiskalnico m posebnim orodjem, da smo z vodnim pritiskom oblikovali paraboloid. Zanj smo uporabljali medenino, ki smo jo morali med posameznimi fazami obdelave zariti. Vendar tak paraboloid še ni bil sposoben dajati pravega odbleska. Tega smo dosegli z luženjem, brušenjem in poliranjem ter s kemičnim nanašanjem srebra, ki smo ga potem polirali in zaščitili s prozornim lakom pred oksidacijo. Taka proizvodnja je bila počasna in zelo draga. Ob nenehnem sledenju, kako proizvajajo žaromete vodilne evropske tovarne, smo občudovali v teh žarometih njihove zrcalne površine m ugibali, po kakšnem postopku so bile narejene. Ker so bili paraboloidi iz jeklene pločevine in nato lakirani, smo poskušali uporabiti postopek, ki ga imajo steklarji za proizvodnjo ogledal. Poizkusi na lakiranih pločevinastih epruvetah so bili vzpodbudni. Pri lakiranju paraboloidov pa nismo mogli doseči enakomer-nosti zrcalne plasti. Po navodilih steklarjev-obrtnikov smo samo v manjši količini pripravljali potrebno raztopino (kalijev lug in srebrov nitrat). Pri tem delu je pomagal m sodeloval vodja tiskarne, ki je želel poizkuse pospešiti in je po svoji odločitvi začel pripravljati večjo količino raztopine. Burna kemična reakcija je povzročila. da je posodo razneslo ter hudo poškodovalo delavca in je skoraj oslepel. Ta postopek smo takoj opustili."

"Pregledovali smo tehnično literaturo, ki nam je bila na razpolago, in tako sem v letniku 1952 švicarske revije Technische Rundschau našel opis postopka za na-parevanje v vakuumu, ki ga je uvedlo zahodnonemško podjetje Bosch. Zraven je bil tudi oglas podjetja Leybold iz Kölna. Tako smo ODKRILI POT V VAKUUMSKO TEHNIKO.''

"Prav tedaj sem pripravljal načrt za posodobitev postopkov izdelave pločevinaste embalaže (pločevink). Investiranje v novo, "zahodno" opremo je bilo skoraj nemogoče. Vendar je tedanjemu direktorju Saturnusa s pomočjo ljubljanskega župana in z "zvezami'' uspelo dobiti tripartitno pomoč v znesku 20.000 angl. funtov. izključno za nabavo opreme v Angliji, seveda za proizvodnjo pločevink. Izvedbo te naloge mi je poveril upravni odbor tovarne. Spomladi I. 1954 sem zato odpotoval v Anglijo. Ker se je takrat potovalo le z vlakom. sem izkoristil postanke v Nemčiji za oglede in razgovore o opremi, ki bi jo moral nabavljati le v Angliji. Tako sem po sledeh omenjenega oglasa v švicarski reviji obiskal tudi podjetje Leybold v Kölnu, kjer sem prvič v življenju videl naparevanje v vakuumu in čisto slučajno izvedel za naslov angleške tovarne Edwards. Ko sem nekaj dni kasneje v Angliji zbiral ponudbe pri različnih podjetjih za opremo za proizvodnjo pločevink, sem izkoristil "vmesni" čas in obiskal Edwardsa v Crawleyju. V splošnem sem imel v Angliji težave zaradi mojega pomanjkljivega znanja angleščine. Tu pri Edwardsu pa mi je bilo mnogo lažje, saj so imeli strokovnjaka-znan-stvenika dr. Steckelmacherja, ki je pribežal iz Hitlerjeve Nemčije in sva se lahko sporazumevala v nemščini. Sploh je šlo tu vse gladko: imeli so napravo za visoko-vakuumsko naparevanje m poznali so postopek za naparevanje aluminija za žaromete. Organizirali so celo ogled obratov ter naprav za lakiranje, kar je bilo zame "eno samo*' veliko presenečenje. Izdali so mi tudi predračun za "napravo za preskušanje tesnosti pločevink v vakuumu". Izgovoril sem si tudi 14-dnevno prakso za prevzemnika ter navodilo za postavitev in zagon naparevalnika. Čeprav sem presegel vsoto 20.000 angl. funtov, pa je posredniško podjetje BSE iz Londona vse najlepše uredilo. Edino, kar me je pri vsem tem motilo, je bila angleška počasnost. Mi smo bili vajeni mnogo hitrejšega tempa. Takoj po vrnitvi sem doma pripravil vse potrebno za namestitev in delovanje vakuumske naprave (prostorsko in kadrovsko). Vendar je tovarna Edwards, ki je bila tedaj vodilna vakuumska firma v Evropi, naparevalnik pred rokom izdelala, in naš zastopnik jo je moral prevzeti v Crawleyju. To je bilo leta 1955. Srečno naključje je bilo, da je bil prav tedaj pri Edwardsu dr. F. Lah z Inštituta za elektroniko iz Ljubljane. ki je našemu prevzemniku Ivanu Primožiču veliko pomagal. Od tedaj dalje je sodelovanje med Saturnusom in inštitutom potekalo neprekinjeno do današnjih dni".

        
 "Janez" - tako so poimenovali prvi naparevalnik - v družbi svojih skrbnikov. Roko nad njim drži sam tehnični direktor, ing. Lovro Verčko, naš sogovornik (posnetek iz leta 1956).    "Janez" je dobil 9 let kasneje (1964) svojo pomočnico, imenovano "Kamela" (levo).

"Naparevalnik je še istega leta (1955) prišel v Saturnus, kar nam je omogočilo izredno povečanje m pocenitev proizvodnje žarometov, vendar je kljub lemu Število domačih naročil presegalo naše sposobnosti. Ko se je I. 1960 začela pospešeno razvijati naša avtomobilska industrija, smo morali tudi mi povečati vse dejavnosti-Prilagajati smo se morati našim kupcem, saj so ti delali v kooperacijah ali po tuji licenci. Tako je delala Crvena zastava po italijanskih zahtevah oz. predpisih za avtomobilska svetlobna telesa, Renault po francoskih. Volkswagen pa po nemških. Vedno znova so se pojavile nove zahteve, ki so bile povezane npr. s prehodom iz simetrične osvetlitve na asimetrično, z uporabo halogenskih žarnic, zlepljenjem paraboloida in leče, z uvedbo plastičnih paraboloidov, s homologacijo žarometov itd. Proizvodnja je rasla in rasla, z njo pa tudi število visokovakuumskih naparevalnikov."

Inženir Lovro Verčko pri "trasiranju" nove tovarne AVTOOPREMA (1975)
"Leta 1976 je bila zgrajena nova tovarna za avtoopremo. ki je imela oddelek za vakuumsko naparevanje kovinskih paraboloidov, oddelek za naparevanje plastike in oddelek za naparevanje štirioglatih kovinskih in plastičnih paraboloidov. Tega leta je delovalo v novi tovarni že šest vakuumskih naprav.

Pri tem naj omenim, da je naš razvoj v proizvodnji svetlobne opreme potekal od prvotne, fazne proizvodnje na posameznih univerzalnih strojih m napravah dO razporeditve v skupnem oddelku, po dograditvi OTP-ja pa po oddelkih, kot so bili: preoblikovanje, površinska zaščita, sestavljalnica. Ob tem smo zaradi nenehnega povečevanja potreb v državi (in možnostjo
izvoza) izkoristili vse svoje kapacitete v dveh ali treh delovnih izmenah, s tem da smo začeli opuščati proizvodnjo nekdaj glavnih izdelkov, tj. električnih termičnih aparatov in drugih izdelkov. Med tem pa je proizvodnja vseh vrst pločevinaste embalaže nemoteno tekla v drugih. povečanih obratih. Ker smo želeli pokrivati predvidene potrebe po avtomobilskih svetlobnih telesih, smo začeli v sedemdesetih letih pripravljati novogradnjo namenske tovarne. Pred tem smo že v šestdesetih letih in pozneje delali za izvoz, ustanovili pa smo tudi razvojni oddelek za svetlobno opremo za avtomobilsko industrijo s kontrolnim laboratorijem. Bil mi je zaupan projekt in gradnja nove (sedanje) tovarne AVTOOPREMA. ki smo jo gradili kot "pretočno" za žaromete in svetilke. Danes je to. ob 50% povečanju in spremembah, tovar- 22 na z oddelki za posamezne izdelke (žaromete afi svetilke), ki imajo svoje namenske vakuumske naprave, skupaj osem.

" Med pogovorom v njegovi delovni sobi na Jamovi sva pregledovala "dokumentacijo" o njegovem 44-letnem delu v Saturnusu, ki je urejena zelo zgledno. Še vedno živo spremlja svoj Saturnus. njegove uspehe in težave. 2 njimi živi.

Tudi jaz. ki nisem več "zeleni mule", ampak sivolasi upokojeni 'gospod", še vedno rad prihajam v SATURNUS AVTOOPREMO, "Janez" in "Kamela", prva dva naparevalnika, ki so ju tako ljubko poimenovali tedajni delavci, pa samevata, stisnjena nekje v kotu pozabe. Zdaj ju v proizvodnji zamenjujejo drugi, večji, zmogljivejši. Morda pa je tam le še kdo. ki ju pozna in se ob pogledu nanju spomni tistih časov, ko sta pomenila začetek uresničevanja velike ideje: Dili v družbi največjih in najboljših proizvajalcev avtomobilskih žarometov v Evropi. Nedvomno je naš sogovornik, inženir Lovro Verčko, k temu veliko pripomogel.

Dr. Jože Gasperič, VAKUUMIST 20/1 (2000)

Vira:
S. Gomzi. F Žagar-Iomičevič: Saturnus - Rdeča trdnjava. Zal Saturnus. 1983
Jubilejni zbornik. Saturnus 1921-1971

OB 90. OBLETNICI SO POVEDALI

 

PREBERITE ŠE

 

Govorci na jubilejnem dogodku

govor dr. Danilo Türk »
govor Christof Droste »

govor Franz Josef Klegraf »


Video ob 90. obletnici Saturnusa


Obdobje napredka in uspehov
Obisk mladincev iz SSSR
V mesecu septembru nas je obiskala skupina mladincev in mladink iz mesta ORLOVA iz SZ. Imeli so željo spoznati našo deželo in navezati tesnejše st...
Solidarnost naših mater ...
V začetku leta smo se na prošnjo jugoslovanskega in slovenskega koordinacijskega odbora za pomoč žrtvam imperialistične agresije v Vietnamu brez ...
AY-241 žarometi za osebn ...
Znano je, da Tomos — tovarna motornih vozli Koper in delniška družba Citroen iz Pariza že več let sodelujeta. Tomos pri tem sodelovanju kupu...
Avto relly
Svetovno znani švicarski voznik formule 1 Clay Ragazzoni, zmagovalec Velike nagrade Brazilije in član ekipe Ferrari, je vozil športno izvedbo Zasta...
Dan samoupravljavcev
Letošnji »Dan samoupravljavcev« smo tudi Saturnuža-ni proslavili. Ni bilo velike proslave, ne prostega dneva ali podobnih prazničnih zn...
Izostanki zaradi bolezni
Strokovna služba skupnosti zdravstvenega zavarovanja — skupina za statistiko, je izdelala pregled izgubljenih dni zaradi začasne zadržanosti ...
Pravi rally
Sodeč po izjavah udeležencev četrte letošnje preizkušnje za državno prvenstvo »Loka rally 77« — tudi tistih, ki so iz kakršni...
Obisk mladincev iz SSSR
V mesecu septembru nas je obiskala skupina mladincev in mladink iz mesta ORLOVA iz SZ. Imeli so željo spoznati našo deželo in navezati tesnejše st...

SATURNUS SKOZI ČAS

PUBLIKACIJE

FOTOGALERIJE

ZGODILO SE JE